Pot se je postopno vzpenjala v diagonali po poraščenem pobočju južno od razvalin starega vipavskega gradu, po pol ure pa je začela izgubljati obrise. Nekaj časa je bilo opaziti, da na njej travo celo kosijo ali vsaj žanjejo, nato pa nič, kot da bi odrezal: trava in grmičevje sta rasla tudi na poti in ne le po pobočju desno in levo od nje. Prav religiozno sem moral verovati v oznake na specialki, da sva vztrajala in nadaljevala po sicer pod rastjem trdno zgrajeni poti, ki je nekoč povsem zadoščala povezavi med Vipavo in Sanaborom.