Poučno je opazovati, kdo se še vozi z avtobusom razen izjemnih izletnikov z nahrbtnikom, kakršna sva bila midva: mladenič z roko v mavcu, kar pomeni, da ni mogel voziti avtomobila, nekaj žensk in še kakšen moški v vidno ponošeni obleki. Nižji sloj ljudi, brezposelni, če že ne na robu socialnega minimuma, osebe, ki so prisiljene vstajati ob štirih zjutraj, če želijo med dnevom sploh kaj malega doseči; visok odstotek med njimi je imel v sicer slovenskem besedišču naglas iz pokrajin čez Kolpo. Po postanku v Ajdovščini, kjer si je šofer privoščil prvo kavo po zgodnjem vstajanju, smo prispeli v Vipavo na glavni trg.