Leto prej sem ga bil spremljal ob njegovem prvem vzponu na vrh Triglava in ker se je nama pridružil še Marko, sem pristal in jima bil za vodiča na neobičajni trasi. Nič izjemnega sicer, a bilo je nenavadno za primorsko goriške pristopnike, da smo se vzpeli iz Vrat čez Prag na Kredarico, tam spali in naslednje jutro šli na vrh; povratek pa je potekal do Kredarice, nato čez Rž do Staničeve koče in v sestopu mimo Pekla v Kot skoraj do Mojstrane. Zavedli smo se, kaj pomeni »imeti noge«.