nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Lavoslavu Schwentnerju/Pisma II, poved v sobesedilu:
Prav takó je v Tvojih očéh; krasna svetloba, kakor da je pozabilo solnce svoje žarke v njih, - trepetajoče, nejasne sence, ki plavajo za trenotek nad temi jasnimi zvezdami ... ah, Tvoje očí se mi zdé kakor dve prelepi, nebeški pravljici, - in v tečudoviti pravljici se je zatopila moja duša z vso svojo vročo ljubeznijo... Zdaj jaz silno obžalujem svoje prejšnje pismo in samó hvaležen sem Ti, Anica draga, da nisi bila bolj razžaljena. Videl sem v Tvojem listu vse drugo, samó tistega ne, kar je bilo ljubeznívega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani