nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Lavoslavu Schwentnerju/Pisma II, poved v sobesedilu:
In jasno in razločno se vračajo prejšnji časi in pred sabo vidim Tvoje ljubezníve očí in kipeča rubína Tvojih usten... ah bog, v svojih živih sanjah ne razločujem resníc od domišljije in zdí se mi, da stojím v parku in da šumi zeleno drevje nad menoj. A to je samo golo kamenje in prašno grmovje, pred mano pa brezkončna temna voda... Ko sem se vrnil domú, utrujen in žalosten, ležalo je na mizi drobno pismo, in še predno sem ga odprl, vedel sem, da je Tvoje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani