Z obema nogama na zemlji je mogoče res le stati in nič več. Ko se želimo premakniti z mesta, moramo eno nogo ločiti od tal in se izročiti povečani labilnosti ravnotežja, manjši, bistveno manjši zanesljivosti, da se obdržimo pokonci. Pravi človeški napredek ni toliko v pokončni drži, s katero smo si odprli čisto drugo obzorje, kakor ga daje stabilnejša in tako varnejša stoja in hoja po štirih, pač pa v pripravljenosti, da precejšen del ravnotežja in zanesljivosti žrtvujemo temu, da nam ob sicer labilnejši pokončnosti to razširjeno obzorje nikoli več ne izgine izpred oči.