Vse pa, kar človek »ima«, se pravi, kar je le tako ali drugače zgrabil (še večkrat ugrabil), mu pripada samo začasno in samo v omejenem obsegu, ki ga določa civilizacijska in pravna podoba kake človeške družbe. Posesti ni mogoče zares »imeti«, mogoče je samo začasno uživati priznavanje drugih, da imam izključno pravico to posest uporabljati in pobirati njen dobiček. To priznavanje, ki je navadno urejeno v pravnem sistemu v obliki zakonov, pa je velikokrat sporno - posebno sporno pa postane tedaj, ko se kak pravni red zruši in upor ali revolucija vzpostavita nov pravni red, ki prejšnjega ne priznava.