Čisto preprosto sprijaznjenje s svojo vsakokratno prisotnostjo, se pravi sprejemanje te prisotnosti, naredi čudež, ki ga slovenščina in esperanto izrazita s posebnim glagolskim vidom, drugi jeziki pa ga morajo, tudi najimenitnejši med njimi, tudi najbolj filozofski med njimi, nerodno opisovati.
Filozofu se ne bi mogla primeriti zmota, kakršno denimo vidimo, če si ogledamo Almereyev film o Hamletu iz leta 2001, ki je posnet v New Yorku in uporablja sodobno realistično sceno neke danske firme, ki ji načeljuje umorjeni. Režiserju lahko štejemo v prid, da je spoštoval Shakespearovo besedilo, ne moremo pa ga hvaliti, ker je svoje gledalce tako hudo podcenjeval, da si je zamislil, kako jih mora prestaviti v današnji čas, da bi lahko sklepali, kako to, kar je nekoč veljalo za deželo Dansko, danes enako velja tudi za katero koli drugo deželo ali korporacijo.