To, kar se za filozofa ne spodobi, pa je iluzija, da bi bilo s tako ali drugačno metodo, vojaško ali pacifistično, mogoče spremeniti temeljno naravo sveta. Ko je Sokrat branil Atene, je prav dobro vedel, da ne brani »vrta bogov«, temveč človeško napravo, ki bo v osnovi ostala enako vprašljiva, enako goljufiva in nasilna, pa naj jo imajo v rokah Grki ali Perzijci. Svojo dolžnost je storil iz čuta solidarnosti do svojih rojakov, ne pa iz pričakovanja, da bi mu bile Atene bolj naklonjene kakor Persepolis.