Predpostavka je lahko zgolj teoretična, celo zgolj pravljično teoretična, saj je jasno, da komunistični diktator ne bi izbral za svojega svetovalca katoliškega duhovnika in filozofa. A poigrajmo se za hip s tem modelom, da vidimo, ali bi bilo vsaj načelno in v izjemnih okoliščinah mogoče uresničiti Platonovo zamisel s kolikor toliko dobrim izidom. Vzemimo, da bi Sveti Duh, ki veje kjer hoče, torej tudi v votlini Titovega štaba na Visu, maršala vsaj za hip razsvetlil, da bi namesto Kardelja imenoval za svojega najtesnejšega sodelavca profesorja Janžekoviča.