Do tod nekako sega tolažba filozofije - resnično potolaži lahko samo Tolažnik, ki ga človek pokliče po svoji veri in v njej sprejme njegovo pravo in edino tolažbo. Je potem filozofija odveč, ko ne more bolj potolažiti kakor človek sam, in to je tolažba, ki sama potrebuje svoje tolažbe? Je iskanje modrosti, tudi če v ljubezni, kakor beseda pomeni, sploh smiselno, ko pa modrost ostaja človeška modrost, tudi če Salomonova, tudi če Sokratova?