Kantov »kategorični imperativ« še naprej ostaja to, kar je bil že od trenutka, ko je bil izrečen v Kritiki praktičnega uma: filozofska retorika, filozofska poza - v najboljšem primeru dobro mišljen nasvet poštenega človeka, a zmotnega filozofa. Imperativ ima svoj smisel in svojo obvezujočnost samo, če ga izreka resnični Imperator - po naše Vladar. Kant kot zasebnik je vanj še veroval, zato tega problema ni mogel čutiti. Zato je bil njegov »kategorični imperativ« samo filozofski prevod »Božje zapovedi«.