Ena največjih zmot in izgubljanj filozofije je bil namreč obup nad človekovo spoznavalno močjo zaradi tega, ker so nas ekzaktne vede poučile, da delamo pri svojih opazovanjih napake in da sveta ne moremo dokončno spoznati in razumeti v vsej njegovi globini in kompleksnosti. Kritični realizem Karla Popperja ima gotovo prav kot svarilo pred naivnim optimizmom šolske »znanosti«, za katero je vse »dokazano«, vse »znanstveno« in razume znanost kot sinonim za spoznano resnico. A bila bi fatalna napaka, če bi šli zaradi potrebnosti tega svarila tako daleč, da bi človeškemu umu odrekli bistveno kompetenco, da ugotavlja in spoznava obstoječi svet, oba obstoječa svetova, snovnega in duhovnega, vsakega toliko, kolikor mu je dano.