Enako velja za vse druge, manjše, a ne manj krvoločne »človeke-mere-vseh-stvari«. V resnici je vedno mišljen en sam, nikoli človek nasploh, kakor bi utegnil kdo naivno misliti, beroč Protagora. Tudi on sam ni mislil abstraktnega človeka nasploh, temveč na samega sebe, on sam naj bi bil ta mera vseh stvari, drugače ne more biti.