Učenca, pristnega in ne zgolj nominalnega učenca Sokrata in Kristusa, je mogoče zlahka prepoznati po vseh manifestacijah njegovega življenja, po vsem notranjem in posledično tudi zunanjem bogastvu (ne v banalnem, konzumentskem pomenu te besede!), predvsem pa po njegovi spoštljivosti in gospodarnosti do tega, kar je ustvaril Bog, zvedavosti, začudljivosti in prevzetosti spričo tega, kar je najboljšega poustvaril človek, najbolj pa po njegovi ljubezni, iz katere je pripravljen, da »dá življenje za svoje prijatelje«. Protagora je izrekel nadvse nevaren stavek, da je človek mera vseh stvari. Ta stavek bi ne bil več nevaren in bi postal modrost in razodetje obenem in bi nehal biti nespameten sofizem, kar je dejansko bil v trenutku, ko je bil izrečen in je to še vse do danes, ko tolikeri nanj še vedno stavijo, ko bi nam avtor tega »človeka« imenoval in pokazal.