Objektivnega proučevalca bi moralo fascinirati dejstvo, koliko ljudi, ki obvladajo esperanto, poskuša v tem jezi ku tudi pisati. In pri vsem tem nimajo občutka, da bi izdajali lasten jezik in kulturo ‒ kakor tudi ta, ki piše v lastnem knjižnem jeziku, nima občutka krivde, da bi izdajal svoje narečje in svojo ožjo skupnost. Ali naj se lotim ugovora, kakor ga je izrekel že citirani nemški teolog Friso Melzer, da je iskanje skupnega jezika za vse človeštvo dejanje, ki je skregano z božjo voljo, kakor se je razodela ob babilonskem stolpu in posegu v jezikovno enotnost človeškega rodu?