Znanje ljudi, ki ugovarjajo s takim argumentom, o svetovni literaturi, ne more biti zelo zanesljivo. Ali pa v tem specialnem primeru metodično pozabijo na velika imena svetovne književnosti, od Josepha Konrada do Rabindranatha Tagoreja (a začel bi lahko že pri antičnem Marku Avrelu, da štirih kanoničnih in številnih apokrifnih evangelistov ne omenjam), ki so pisali svojo veliko literaturo v jeziku, ki ga niso pili z materinim mlekom, temveč z utrujajočim šolskim črnilom. A tudi pri pisateljih, ki so pisali v svoji materinščini, si upam trditi, da je v njihovi slovenščini ali kaki drugi materinščini veliko več šolskega črnila kakor pa materinega mleka.