Napisati bi bilo mogoče kup knjig samo o tem, kako so številni narodi z izrazitimi umetnimi posegi krojili in standardizirali svoj nacionalni jezik, od madžarščine in norveščine do sodobne skupne retoromanščine, ki je nastala kar po naročilu, znana pa sta tudi avtor in leto izida tega jezikovnega projekta. Zadnja misel, ki jo je o tej zadevi treba napisati, pa je zgodovinsko dejstvo, da je bil celo v tem prenesenem pomenu esperanto »umeten« samo prvi hip ob svojem nastanku ‒ in v zelo skromnem obsegu 900 korenov (od katerih ni niti eden arbitraren, temveč so vsi vzeti iz »živih« jezikov). Pri esperantu tako že od samega začetka ni šlo za »izmišljen« jezik, temveč le za minimalno planirano jezikovno jedro, ki se je od nastanka dalje razvijalo po istih zakonih, kakor se razvijajo vsi drugi jeziki.