Sam uvrščam med sestavine jezika še tretji segment, ki ga imenujem metafizični, pomeni pa tisto skrivnost, po kateri je kaka zvočna ali grafična podoba lahko simbol za konkretno resničnost. Potemtakem je nesmiselno deliti jezike na »naravne« in »umetne«, govorimo lahko le o troplastni sestavi vsakega jezika, pri čemer je v tem jeziku bolj poudarjena »naravna« sestavina, pri drugem pa morda »umetna«. Nič ne morem za to, če je po logiki stvari esperanto v tem smislu nekoliko bolj »naraven« kakor drugi jeziki, ker je v njem analogija izredno močno poudarjena, arbitrarnost besedišča in morfemov pa je zaradi prevzetja iz že dane zgodovine človeških jezikov zmanjšana na minimum.