»Medtem pa prav pred njihovimi očmi in ob njihovih ušesih, v njihovih mestih, pri samih vratih njihovih raziskovalnih institutov ali jezikovnih muzejev dnevno govore jezik v polnem razvoju; v izložbah njihovih knjigarn se vsako leto pojavlja na desetine del v tem jeziku; na straneh njihovih časopisov ali revij vsako leto izide več tisoč informacij o tem jeziku. In ko vprašate jezikoslovce o njem, v najboljšem primeru odgovorijo, da to ni njihova specialnost, v najslabšem pa, z ironično šobo na ustih in zmigom z rameni namignejo na ‚nespamet’ in 𠆫luf’ esperantistov.« »Po drugi svetovni vojni sta bila v Parizu dva svetovna kongresa v esperantu: prvega je organizirala S.A.T.