Oboroženi s svojimi svinčniki in polami papirja, niso oklevali niti pred goščavo afriških ali južnoameriških pragozdov niti pred nečloveškostjo srednjeazijskih ali centralnoavstralskih puščav niti pred mejami Andov ali Himalaje. Samo da je kak popotnik omenil kak neznan jezik, ki ga govori sto ali dvesto domačinov v kakem prekletem kotu Novega kontinenta, ali ugašajoč dialekt, ki ga blebeta še nekaj ovenelih govorcev v kaki izgubljeni vasi Starega kontinenta, že sestavijo ekspedicijo s filmsko kamero, magnetofoni, stenotipistkami itd., in z velikimi stroški ter pobožno skrbnostjo začno zbirati te okleščke človeške jezikovne zgodovine. Kako ne bi občudovali in hvalili takšno predanost, takšno samožrtvovanje za velikopotezno nalogo?«