Za vsem tem ni le knjigovodska malomarnost, temveč prastara človeška nehvaležnost za vse, kar je prejel in kar še naprej prejema. V isti sapi, ko racionalistični akademik obilno uživa sadove nekdanjih utopij ‒ in pri tem seveda na debelo pozablja, kako so se iz teh utopij nekoč norčevali njegovi prakolegi ‒ se gromko posmehuje današnjim sanjam o prihodnosti. Vse, česar še ni, kar je šele v glavah daljnovidnih snovalcev prihodnosti ali pa, kar je samo šele majhna rastlinica prihodnjega velikega drevesa, zbuja v racionalističnem nehvaležnem akademiku potrebo po norčevanju, sramotenju in celo preganjanju.