Bog pa je ustvaril človeka kot svetovnega državljana, kar je med starimi prvi izrekel Sokrat. Človeku tujstvo torej ni usojeno, temveč je pridelek človekove grešnosti, iste grešnosti, ki je v Babelu priklicala božji poseg v enotnost jezika. Če bi vsi obvladali oba jezika, maternega in mednarodnega, bi vsaj na jezikovni ravni začeli dojemati dejansko enotnost in skupno lastništvo ter usojenost sveta.