Ne spravlja me v začudenje čudež glosolalije, saj je za verujočega čudež mogoče še najmanj čudna zadeva. Kar se mi zdi nenavadno in pomenljivo, poučno in usmerjevalno tudi za današnji čas, je dejstvo, da Sveti Duh ni podaril Jezusovim apostolom daru tedanje »francoščine«, ki je bila grški koine ‒ in prav tako ne tedanje »angleščine«, ki je bila imperialna lingua latina, temveč je poudaril brezizjemno enakopravnost in enakovrednost vseh jezikov, ki jih je kdor koli govoril v bližini apostol skega zbora. Pisec poročila se naravnost trudi, da bi še izbrskal kak rod in kak jezik, ki bi ga utegnil kdo tisti dan govoriti ali razumeti na jeruzalemskih ulicah.