Po svoji socialni sestavi je to ljudstvo še najbolj podobno Judom v 19. stoletju: brez lastnega ozemlja, države, državnih, šolskih in kulturnih ustanov. To, kar so bile pri Judih družine, v katerih so gojili izročilo in poučevali jezik, so pri ljudstvu esperantistov društva in klubi, strokovne organizacije, tisk, kongresi, srečanja, radijske oddaje, magnetofonska služba (ne le za slepe) in dopisovanje. Sicer pa ima esperantsko ljudstvo vsa znamenja in strukture jezikovne in kulturne individualitete: jezik, himno, zastavo, znak, osrednje organizacije, strokovna in versko nazorska združenja.