Previsoka je bila v Stvarniku podoba o človeku in o njegovi pristni poti v poveličanje, da bi mu lahko puščal v miru morda bolj otročji kakor objestni načrt, da bi se z žgano ilovico povzpel do neba. Kakor ima Bog za človeka pripravljeno avtentično nebo z avtentično večno srečo, tako ima zanj pripravljene tudi avtentične poti, ki so vredne tega vzvišenega cilja in ki so v skladu z njegovo naravo. Božja kazenska intervencija v enotnost človeškega jezika ni povzročila le strukturnih, oblikovnih in glasovnih diferenciacij, temveč je poleg nenadne nerazumljivosti pustila med rodovi, ki se niso mogli več sporazumevati, tudi nenadno nestrpnost, ki se ni polegla vse do današnjih dni.