Relativno opazno prisotnost čudaštva in čudakov v gibanju za mednarodni jezik si je mogoče razložiti prav z nevzdržnim položajem esperantistov. Primerjali bi ga lahko z zdravnikom, ki je odkril cepivo proti hudi bolezni, ceneno in vsem takoj dostopno ter učinkovito cepivo, a se mu vsi smejejo in ga nihče ne želi vzeti in ne dovoli niti njegove demonstracije. Če je ta zdravnik kolikor toliko normalen človek, se bo ob takem norem in malenkostnem nasprotovanju kmalu začel tudi sam vesti nekoliko čudaško.