Esperanto tako ni analogen totalnim utopijam, ki posamezniku v njegovem času ne dajo nič, zahtevajo pa od njega popolno samoodpoved in žrtvovanje. Analogen je verskim sistemom, ki posamezniku že v času njegovega življenja dajejo izpolnitev na vseh nivojih: na nivoju praktičnih potreb, kulturnega interesa in duhovne rasti. Čeprav svet kot celota esperanta še ni sprejel v smislu univerzalne rešitve jezikovnega vprašanja, pa je tisti, ki se pobudi za tako rešitev pridruži, takoj nagrajen s skupnostjo, ki to rešitev uveljavlja, z osebnimi srečanji in stiki, pa tudi z vsemi kulturnimi in duhovnimi vrednotami, ki so se iz te skupnosti in njenih prizadevanj porodile.