To ni idejni projekt, o katerem bi se morali šele pogovarjati, temveč je že sto deset let obstoječa jezikovna skupnost, ki s tem jezikom živi, v njem ustvarja in ga razvija naprej. Z esperantom torej nikakor ni tako, kakor je bilo z idejo »brezrazredne družbe«, kjer se je moral posameznik žrtvovati za idejo, ki je bila teoretično gledano pač vprašljiva ideja med drugimi vprašljivimi idejami ‒ njene blagodati pa bi lahko posameznik užival šele, če bi ta ideja res zaživela po vsem svetu, se pravi po uspešni svetovni revoluciji. Esperanto tako ni analogen totalnim utopijam, ki posamezniku v njegovem času ne dajo nič, zahtevajo pa od njega popolno samoodpoved in žrtvovanje.