A tudi kake dotlej neznane reči so uvajali tisti, ki so jih poznali, pa so spravili v obtok določena imena zanje, bodisi taka, ki so bili po naravi prisiljeni jih izgovarjati, bodisi da so si jih izbrali s preudarkom po običajni analogiji in tako izrazili svojo misel.« (Epikur, Pismo Herodotu, 75-77 ‒ prev. A. Sovre) Enakega mnenja je tudi sistematik in oče vseh sodobnih znanosti Aristotel. V svoji temeljni knjigi Organon, na kateri pravzaprav počiva evropska civilizacija, pravi: »Vsaka govorica ima pomen, a ne kot naravni organ (instrument), temveč ‒ kakor smo rekli ‒ po konvenciji (tj. na osnovi človeškega sporazuma).«