To pa najde svoj odraz tudi v strukturnih lastnostih esperanta. Esperanto razodeva eleganco francoščine, natančnost nemščine, komprimiranost angleščine, mehkobo ruščine in nobleso poljščine. Pomislek, da esperanta ne govori noben narod in da zaradi tega ne more biti nosilec kulturnih in umetniških sporočil, izhaja iz nekakšnega statičnega pogleda na jezik.