Jezik, sleherni jezik, je torej vzajemno delovanje vseh treh sestavin: naravnih, umetnih (kulturnih, tradicional nih) in metafizičnih. Med jeziki pa je bolj »naraven« tisti jezik, ki ga je mogoče govoriti z manj napora in ki je bolj utemeljen na naravnih sestavinah jezika (preprostejša izgovorjava, večja veljava analogije in manjši diktat tradicije in arbitraže...). Po tej logiki je, pa naj se sliši še tako nenavadno, najbolj naraven prav esperanto, ki mu površni opazovalci sicer predvsem očitajo, da je »umeten«.