Od 12. stoletja naprej se pojavijo diplomati z vsemi opolnomočji, ambasadorji v službi Cerkve, od 15. stoletja pa so že splošno v službi tudi posvetnih vladarjev. V dobi reformacije in protireformacije se je na strani katoliške Cerkve, ki je stremela k ohranitvi svojih pozicij, pojavila močna potreba po diplomatski dejavnosti povsod tam, kjer se je morala soočiti z napredujočim protestantizmom.
Rimu najbliže in tudi sicer med ljudstvom izredno močno se je protestantsko gibanje razmahnilo prav v slovenskih deželah, kjer je postalo glavno torišče narodne prebuje, narodnega samozavedanja Slovencev, ki so dotlej - skladno dotedanjemu stanju stvari - svojo identiteto videli predvsem v deželni pripadnosti, pripadnosti določenemu zemljiškemu gospodu, gospoščini, deželnemu pravu.