Naklonjenost dunajskih suverenov do dežele in ljudstva je nenazadnje posebej pokazal Friderik III., ki je leta 1461 ustanovil ljubljansko škofijo, ter s tem zaustavil za Slovence skrajno neugoden razvoj, ki bi v skrajni konsekvenci utegnil dokončno razgraditi še zadnje ostanke slovenstva. Tako pa je škofija v Ljubljani, pri kateri si je cesar vzel velika pooblastila (tudi imenovanje škofov!) in četudi je utegnil biti cesarjev namen v prvi vrsti blokirati Oglej, zrasla v branik narodne identitete in postala zametek središča nove moderne slovenske nacije. Ni dvoma, da je bilo to volilo hvaležnega monarha narodu, kateremu je mnogo dolgoval.