Samoniklost tega ljudstva se je razločno pokazala, ko je imperij izgubil svojo moč. Krščanstvo, ki je bilo tako ali tako kot okupatorjeva vera omejeno na njegove postojanke in nekaj domačih „kolaborantov“, je čez noč izginilo skupaj s svojo organizacijo, rimska mesta in vojaški tabori pa so ostali zapuščeni v ruševinah - ali so jih podrli domači prebivalci ali tolpe, ki so se v času razpadanja velike državne tvorbe klatile po Evropi, ni tako pomembno. Bolj je pomembno, da Rim praktično ni pustil omembe vrednih sledov, razen propadajočih zidov.