nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Kozmolog Brandon Carter, ki je prvi formuliral in tudi poimenoval antropično načelo (1974), je to načelo postavil nasproti splošnemu trendu novoveške astronomije in/ali kozmologije, izraženem v že omenjenem ”kopernikanskem načelu“, ki pravi, da naš položaj (lokacija) v vesolju ni v nobenem pogledu izjemen: ne samo, da nismo v središču sveta, kot so menili stari, ampak naj ne bi bili s svojim položajem na Zemlji, v Osončju, v Mlečni cesti... prav v ničemer ”privilegirani“. Carter sicer ne zanika kopernikanskega načela v prvotnem, čisto prostorskem pomenu (torej ne oživlja starega geocentrizma), ampak poudarja privilegiranost naše - človeške, ”antropične“ - lokacije v nekem drugem pomenu, namreč da smo v vsem širnem vesolju privilegirani po zmožnosti, da smo opazovalci, tj. da imamo čute in razum, s katerimi lahko opazujemo vesolje in se čudimo, kako to, da je tako dobro ubrano, da smo se v njem lahko rodili mi, opazovalci... Carter na osnovi te
epistemološke ”zanke“ (loop) formulira antropično načelo kot trditev, da ”mora biti tisto, kar lahko pričakujemo, da bomo opazovali [v vesolju], omejeno s pogoji, ki so nujni za našo prisotnost kot opazovalcev.“ In v oklepaju dodaja: ”Čeprav naš položaj ni nujno središčen, je neizbežno do neke mere privilegiran.“
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani