nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
In potem ko znanost zavrne naključje, po drugi strani pa tudi teleologijo in Boga ”postavi v oklepaj“, še vedno preostane sicer vprašljiva, vendar teoretsko zanimiva možnost, da se pri razlagi nenavadnih naključij in celotne dobre ubranosti uporabi ”antropično načelo“.
Kozmolog Brandon Carter, ki je prvi formuliral in tudi poimenoval antropično načelo (1974), je to načelo postavil nasproti splošnemu trendu novoveške astronomije in/ali kozmologije, izraženem v že omenjenem ”kopernikanskem načelu“, ki pravi, da naš položaj (lokacija) v vesolju ni v nobenem pogledu izjemen: ne samo, da nismo v središču sveta, kot so menili stari, ampak naj ne bi bili s svojim položajem na Zemlji, v Osončju, v Mlečni cesti... prav v ničemer ”privilegirani“. Carter sicer ne zanika kopernikanskega načela v prvotnem, čisto prostorskem pomenu (torej ne oživlja starega geocentrizma), ampak poudarja privilegiranost naše - človeške, ”antropične“ - lokacije v nekem drugem
pomenu, namreč da smo v vsem širnem vesolju privilegirani po zmožnosti, da smo opazovalci, tj. da imamo čute in razum, s katerimi lahko opazujemo vesolje in se čudimo, kako to, da je tako dobro ubrano, da smo se v njem lahko rodili mi, opazovalci... Carter na osnovi te epistemološke ”zanke“ (loop) formulira antropično načelo kot trditev, da ”mora biti tisto, kar lahko pričakujemo, da bomo opazovali [v vesolju], omejeno s pogoji, ki so nujni za našo prisotnost kot opazovalcev.“
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani