nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Če je hipoteza napihnjenja resnična, bi odgovorila tudi na dve ”paradoksni“ vprašanji, ki se zastavljata znotraj FWR-modelov kot standardnih scenarijev razvoja vesolja po prapoku: 1) zakaj je vesolje videti tako ”ravno“, evklidsko, namreč v smislu globalne prostorsko-časovne relativistične geometrije, in 2) kako to, da znotraj našega zaznavnega horizonta vidimo kot izotropne - in ob predpostavljenem kozmološkem načelu obenem kot homogene oziroma ”usklajene“ - tudi tiste regije vesolja (npr. dve regiji na nasprotnih straneh neba), ki po FWR-modelih raztezanja prostora sploh niso mogle nikoli biti medsebojno vzročno povezane (namreč zaradi ”prepočasne“ svetlobne hitrosti, ki pa je po relativnostni teoriji največja možna hitrost, s katero se lahko prenašajo vzročne verige po prostoru). Guthova teorija napihnjenja rešuje problem ravnosti (1) z domnevo, da se je prostor v tistem drobnem delcu prve sekunde tako neznansko povečal, da je zdaj znotraj celotne
Hubblove sfere videti ”raven“ (ali vsaj ”skoraj raven“, kvazi-evklidski), čeprav je bil morda pred napihnjenjem ves kaotično ”naguban“; problem horizonta (2) pa bi bil rešen s tem, da se je, domnevno, med napihnjenjem prostor raztezal z nadsvetlobno hitrostjo, kar bi pomenilo, da so regije, ki so bile prej lahko vzročno povezane in že ”usklajene“, šele z napihnjenjem izgubile možnost vzročne povezave. - Ob teoriji napihnjenja je treba poudariti, da gre še vedno, čeprav je od tega predloga minilo že dvajset let, zgolj za hipotezo, ki nima nobene izkustvene opore in je verjetno še dolgo ne bo imela, kajti energije delcev, ki so zanjo relevantne, so mnogo prevelike, da bi jih lahko dosegli v obstoječih laboratorijskih pospeševalnikih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani