nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Singularnosti, nedosegljiva in nerazumljiva središča ”črnih lukenj“, kjer se znotraj zaprtega ”horizonta dogodkov“ stekajo in končujejo vse svetovnice v izginjajočem prostoru-času, sicer ne nastopajo samo v kozmologiji, vedi o celoti vesolja, saj je njihov domicil pravzaprav v astrofiziki, kjer naj bi bile črne luknje končna faza v razvoju velikih zvezd ter prisotne tudi v središčih galaksij, pa je v standardnem kozmološkem modelu problem singularnosti še posebno pereč, saj je kozmična črna luknja oziroma domnevna singularnost samega prapoka postavljena v sam začetek vesolja (in če je vesolje ”zaprto“, tudi na njegov konec). V singularnosti pa znana fizika ne seže, saj v vrzelih, kjer prostor-čas sploh ”ni definiran“, odpovejo tudi vse fizikalne teorije. Znana so prizadevanja nekaterih fizikov kozmologov, še posebej Stephena Hawkinga (pa tudi Andreja Lindeja, Edwarda Tyrona in drugih), da bi s pomočjo kvantne kozmologije ”zaobšli“ nezaželeno
začetno singularnost vesolja, vendar so njihove teorije za zdaj še povsem hipotetične in bodo najbrž ostale takšne vse dotlej, dokler ne bo (če sploh bo) najdena in izkustveno potrjena kvantna teorija gravitacije oziroma ”končna teorija“ poenotenja vseh fizikalnih sil, ki delujejo v vesolju.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani