nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Sodobni kozmološki modeli poznajo več vrst horizontov glede na to, kaj horizont zastira pred našim opazovanjem (bodisi dogodke v vesoljnem prostoru-času bodisi ”delce“ vesolja oz. galaksije bodisi sevanje), in odnosi med različnimi horizonti so precej zapleteni, ker so odvisni od okvirnih teoretskih modelov vesolja [o tem gl. npr.: Harrison, 438-57 ali Kanitscheider (1), 385-96]. Skupno vsem zaznavnim horizontom pa je, da so to ”optične“ meje pogleda v ”globino“ vesolja - analogno kakor je horizont na morju optična meja našega vsakokratnega pogleda z ladje na širjavo oceana - niso pa ne fizične meje vesolja ne fizikalne meje našega kozmološkega spoznanja. Vsakokratni zaznavni horizont opazovalca je v dinamičnih (razvijajočih se) modelih vesolja, ki so v kozmologiji 20. stoletja - predvsem seveda s standardnim modelom ”prapoka“ - prevladali nad statičnimi modeli, načelna meja opazovalčevega videnja vesolja v njegovem ali njenem prostoru in času,
drugače rečeno: oddaljenost horizonta od opazovalca se s časom spreminja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani