nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Torej ne more biti drugače, kot da je nujnost v njem, znotraj Boga samega. Če pa je tako, potem je on sam ta nujnost, ki je zanj eo ipso svoboda, saj gre za njegovo lastno sámoopredelitev. Toda pri tej na videz enostavni rešitvi ostaja vprašanje, kaj potem v božji volji sploh še ostane od tiste kontingentnosti, ki naj bi prvotni čisti ”volji, ki ničesar noče“ omogočila, da se svobodno odloči za potrditev ali zanikanje?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani