nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Da... in Simone je verjela, da je svetloba milost. - Nehote pa ob Schellingovi ”težnosti in luči“ pomislimo tudi na sodobno kozmologijo ”prapoka“, v kateri delujeta dve nasprotni, za stvarjenje vesolja enako nujni ”volji“: luč energije, ki iz neizmerno svetlega ”praatoma“ razpira vesolje, in težnost materije, ki zagotavlja, da se luč ne razblini v praznino, še preden se iz nje porodijo svetovi, galaksije, zvezde... Zanimivo je, da v Schellingovih Vekovih sveta najdemo nekatere stavke, iz katerih bi lahko razbrali slutnje o današnjih kozmoloških spoznanjih: ko Schelling piše, da se ravnotežje med zanikajočo in potrjujočo poruši hitro ”kakor blisk“ in šele s tem omogoči nastanek stvarstva, pri čemer ”Bog sploh ni imel časa, da bi mogel razmišljati“ [Schelling (6), 318], nehote pomislimo na t. i. ”lôme simetrij“ ob nastanku vesolja, namreč na izgube začetnih simetrij med elementarnimi silami, ko naj bi se v nekaj zaporednih ”faznih spremembah“ - kakor
znanstveniki sklepajo v sodobnem kozmološkem modelu prapoka - sprostile velikanske energije za bliskovito prvotno širjenje vesolja (za ”kozmično napihnjenje“); računi kažejo, da so se ”lomi simetrij“ zgodili v človeku nepojmljivo kratkih časovnih intervalih, v neznatnih drobcih prve sekunde, ko se je rodilo vesolje...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani