nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Paradoksno je, da je Schellingu v Vekovih sveta uspelo ravno skozi neuspeh: prišel je do zloma filozofskega diskurza in s tem dopolnil in obenem ”ukinil“ filozofijo, vendar ne na ”filozofski“ način kot Hegel, ki je filozofijo ”ukinjal“ v sami sebi, v absolutnem pojmu, temveč je zaslutil njeno mejo v pratemelju biti, v pravolji, ki ni več subjekt, saj je ”volja, ki ničesar noče“, obenem pa je prvi in poslednji ”pogoj možnosti“ samega subjekta oziroma subjekta-objekta v njuni identiteti. Res pa je, da tudi Schelling ni vzdržal takšne radikalne dopolnitve (in obenem ukinitve) filozofije, do katere je prišel v Vekovih, in je v svojem poznejšem razvoju skušal loviti ravnotežje med ”negativno“ in ”pozitivno“ filozofijo, med ”kaj-em“ (quid) in ”da-jem“ (quod). Spoznavno metodo ”pozitivne“ filozofije, ki naj bi segla onstran pojmov ”negativne“ dialektike k samemu bivajočemu (das Seyende), je Schelling razumel kot neke vrste metafizični empirizem,
ki ga je iskal v mitološki zavesti, religioznem razodetju in mističnem izkustvu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani