nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Ljubezensko srečanje med filozofom in Heleno je bilo verjetno enkratno, saj je Kartezij po desetih letih svojemu prijatelju Clerselieru zaupal, da ”je minilo deset let, odkar ga je Bog odrešil 'nevarnega razmerja' z njo in po Božji milosti ni znova zapadel v skušnjavo“ [Gaukroger, prav tam]. Toda očetovstvo je priznal, kar je razvidno iz Francinine krstne zabeležke, in tudi pozneje je za hčerko skrbel, čeprav jo je v visoki družbi omenjal le kot ”nečakinjo“. Na osnovi nekega pisma iz leta 1637, ko je stanoval v najeti hiši ob morju v bližini Haarlema - v obdobju, ki je bilo, kot pravijo biografi, eno izmed njegovih najsrečnejših -, lahko sklepamo, da je za nekaj časa vzel Francine k sebi in z njo verjetno tudi Heleno, dve leti pozneje pa je načrtoval hčerino šolanje [prav tam, 332-3], vendar je v njegove načrte kruto posegla usoda: jeseni 1640 je petletna Francine umrla, ko je v Amersfortu, kjer sta takrat živeli z mamo, razsajala smrtonosna epidemija;
umrla je ”tretjega dne bolezni, njeno telo je bilo povsem prekrito z ranami“, poroča Kartezijev prvi biograf, njegov sodobnik Adrien Baillet v knjigi La Vie de Monsieur Des Cartes [cit. po: Gaukroger, 353].
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani