nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Poglejta, gospoda, na primer tole mojo nastajajočo sliko: četudi ni ne vem kako umetniška, se mi vseeno zdi, da je ”večno bistvo“ divjega tulipana na njej bolj razvidno kot iz same rože, ki raste tam ob bregu.
Mojster in učenec se približata Mariji in si prek njenih ramen vsak s svoje strani ogledujeta sliko: tulipan je upodobljen z mehkimi potezami, takšen, kot je v resnici, ob tem pa so njegovi venčni listi, ki temno rdeče izstopajo iz beline platna, veliko jasneje začrtani kot v naravi; roža je na platnu tudi bolj sama, bolj opazna kot edinstveno bitje, ločeno od svojega sveta, od narave, v kateri je zraslo, kajti na sliki je tulipan postavljen v neko drugo, ”višjo“ resničnost... Tedaj pa Janezov pogled nehote zdrsne s slike k Marijinim prsim: rob belega modrca, ki se od tu zgoraj prikaže za bluzo, se rahlo zajeda v mehko kožo in razmejuje njeno vidno površino od nevidne, tako da zakriva in obenem poudarja bližino ženskih prsi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani