nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Misel, da so ”s stališča večnosti“ stvari nujne, pa je naši umski intuiciji vendarle bližja od nasprotne misli, da so stvari ne samo z našega, temveč tudi z Božjega vidika slučajne oziroma kontingentne - kajti, če sprejmemo osnovno Spinozovo spoznanje, enost Boga in narave, potem bi slučajnost narave na ravni večnosti dosegla tudi Boga, a kako naj bo Bog, če je Bog, ”slučajen“? Spinoza pravi:
”Ko bi bil torej Bog ustvaril stvari drugače, kot so sedaj, bi morala biti, kot sem sklepal že spočetka, um in volja Boga, se pravi (kot priznavajo vsi) bistvo Boga, drugačna, a to je nesmisel.“ [1p33s2 (124)]
Kdor razume, kaj je v metafiziki mišljeno s pojmom Boga, bo verjetno priznal, da je res nesmiselna trditev, da bi bilo lahko ”bistvo Boga“ drugačno, kot je - kajti, če bi bilo drugačno, to sploh ne bi bil več Bog, ampak nekaj nižjega, nekakšen demiurg, ki je pri stvarjenju odvisen od zunanjih ”vzorcev“ in bi, če bi mu bili predloženi
drugačni vzorci, pač ustvaril drugačno vesolje; toda v tem primeru bi se takoj zastavilo vprašanje: od kod so se vzeli sami vzorci, kdo jih misli in določa v večnosti... mar nekdo, ki je višji od demiurga?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani