nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Bennett navezuje svojo ”metafizično zgodbo“ o Spinozi na misel, da ”razsežno substanco“ lahko razumemo kot absolutni prostor, ki naj bi ga Spinoza zagovarjal skupaj s Kartezijem in v nasprotju s poznejšim Leibnizem - pri čemer se razsežni modusi kot posamezni segmenti ali ”regije“ absolutnega prostora spreminjajo (npr. rdijo, bledijo, ”postajajo prodnati“ ipd.), medtem ko razsežna substanca kot absolutni prostor ostaja večno enaka (Bennett se pri tem sklicuje na daljšo opombo oziroma sholijo k 15. propoziciji prvega dela Etike [1p15s], kjer Spinoza razpravlja o prostoru in neobstoju praznine). Če to Bennettovo misel preneseva na najino prispodobo popolnega diamanta, bi lahko rekla, da se njegove posamezne fasete, tj. ”razsežni modusi“, v teku časa spreminjajo tako, da se zdaj lesketajo, zdaj ne, da so enkrat rdeči, drugič modri, in da, kot sva rekla, lahko spreminjajo tudi obliko, tako da so zdaj trikotniki, zdaj kvadrati itd. - medtem ko sama
diamantna snov, ”razsežna substanca“ ostaja enaka (vendar si tu ”snovi“ ne predstavljaj preveč snovno, saj gre za razsežnost samo, pravzaprav za ”praznino“). Analogno bi bilo mogoče Bennettovo ”zgodbo“ razširiti na ”mislečo substanco“, saj sta obe, razsežna in misleča, ista substanca, kajti temelj Spinozovega sistema je ”substančni monizem“, kot pravi Bennett in kot vé vsakdo, ki je prebral začetne strani Etike.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani