nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Imanenca Boga v naravi je razumu - pa tudi umu (Spinoza ni ločeval uma in razuma <intellectus in ratio> tako ostro kot pozneje nemški klasiki) - bližja kakor Njegova transcendenca. Modrec, ki se je poglobil v skrivnost stvarstva in v duhu uzrl resnico, kolikor jo je človeku sploh mogoče uzreti, je spoznal, da je neskončna in najvišja popolnost Boga prisotna v naravi, kar pa za Spinozo nikakor ne pomeni, da ”samega“ Boga ni in da je ”zgolj“ narava, saj narava ni ”zgolj“, ampak je vse in eno: Bog. Odtod je treba razumeti tudi njegovo enačenje Božjega zakona (ali zakonov) z zakonom (ali zakoni) narave ter posledično tudi njegov slavni in večinoma slabo razumljeni determinizem, ki zadeva, če dobro premislimo, samo neskončni in popolni Božji um, človeškega pa ne: človek je svoboden v svoji nepopolnosti, Bog pa je - paradoksno - svoboden v svoji popolnosti, saj izven Njega (ali Nje, narave) ni nobene ”zunanjosti“, ničesar drugega ni, kar
bi lahko hotela Njegova volja, razen Njenega lastnega in v Njegovi sámo-volji popolnega božje-naravnega zakona.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani