nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
V našem popoldanskem tetralogu O neskončnem, vesolju in svetovih Bruno po eni strani pojmuje sámo neskončno vesolje kot božansko - in ne le kot ”zunanji“ izraz neskončne božje stvariteljske moči - po drugi strani pa razlikuje med neskončnostjo vesolja in neskončnostjo Boga. Filotej, ki, kot že veva, zastopa Brunova stališča, pravi:
”Pravim, da je vse vesolje neskončno <tutto infinito>, ker nima ne roba, ne meje, ne površine, pravim pa, da vesolje ni totalno neskončno <totalmente infinito>, ker je končen vsak njegov del, ki ga lahko vzamemo v poštev, in vsak od neštetih svetov, ki jih zaobsega. Pravim, da je Bog ves neskončen, ker sam po sebi izključuje vsako mejo in ker je vsak njegov atribut en in neskončen; in pravim, da je Bog totalno neskončen, ker je ves v vsem svetu in v vsakem njegovem delu neskončno in totalno: v nasprotju z vesoljsko neskončnostjo, ki je totalno v vsem, ne pa v delih (če jih, govoreč o
neskončnosti, sploh lahko imenujemo deli), ki jih v vesolju lahko predpostavljamo.“
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani