nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Kljub temu pa ostaja nerešeno filozofsko vprašanje, kaj bi pomenila dejanska neskončnost vesolja, in to vprašanje je še vedno aktualno zato, ker vesolje - kot kažejo najnovejše meritve njegove ukrivljenosti znotraj našega horizonta (onstran horizonta pač ne moremo ničesar meriti) - verjetno ni ”pozitivno ukrivljeno“, tj. sklenjeno in končno (četudi brezmejno), ampak je ”negativno ukrivljeno“, tj. odprto in neskončno, morda celo ”ničelno ukrivljeno“, torej evklidsko ravno in s tem tudi odprto in neskončno. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da gre vendar zgolj za matematične modele resničnega vesolja in da poleg dandanes prevladujočega ”standardnega modela“ na abstraktni teoretski ravni obstaja še vrsta drugih možnosti, alternativnih modelov, med katerimi se najdejo tudi zelo nenavadni - na primer takšen model vesoljnega prostora-časa, po katerem naj bi bile daljne galaksije (namreč tiste, ki jih sodobni teleskopi odkrivajo tam daleč proti horizontu) zgolj ”zrcalni
odsevi“ bližnjih galaksij, tudi naše lastne, torej tako, da so daljne galaksije pravzaprav le starejše časovne ”replike“ bližnjih v raztezajočem se vesolju [cf. Ellis & Williams, 285-8, gl. tudi: Cornish & Weeks].
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani